Babica se z ogromno torbo odpravi na Novo Ljubljansko banko. Pristopi k okencu:
- "Rada bi odprla račun pri vas."
- "Seveda gospa rade volje, kakšen bo pa vas prvi polog?"
- "Položila bi osemindvajset milijonov evrov."
- "Tako veliko, ja, kje imate pa ves ta denar?"
- "Drago dekletce, tule pri sebi v tej torbi."
- "Ja gospa pa veste, da se taka vsota denarja ne nosi v torbi. Za račun vas bo pa sprejel naš direktor, saj so taka pravila naše banke pri tako velikih pologih na račun."
Babica nima nič proti in direktor jo sprejme v svoji pisarni. Pijeta kavico in se pogovarjata, na koncu pa si direktor dovoli vprašanje:
- "Vas lahko za konec vprašam še nekaj sicer zelo diskretnega, ne smete mi zameriti, vendar me zanima, kako ste prišli do toliko denarja?"
- "Eh, kako, enostavno - s stavami."
- "Je to mogoče! S kakšnimi stavami pa, če smem vprašati?"
- "Ja s kakšnimi stavami le, s čisto običajnimi stavami!"
- "Nemogoče!"
- "Lahko vam dokažem, a greva midva kaj stavit?"
- "Ja kaj pa bi sla midva lahko stavit?"
- "Recimo, staviva, da imate vi, gospod direktor, kockasta jajca."
- "Kako prosim, kako, kockasta jajca! Jaz vendar nimam kockastih jajc! Kakšna stava pa je to! Moja jajca so čisto lepo okrogla!"
- "No, vidite, potem ni nobenega razloga, da ne bi stavili z menoj, za, reciva, tisoč evrov, da imate kockasta jajca!"
- "Velja, pa staviva!"
- "Velja, jutri ob dvanajstih prideva skupaj z mojim odvetnikom in preveriva, kakšna so vaša jajca!"
Babica odide, direktor pa ni mogel več delati, saj se je cel dan in še cel večer ogledoval in otipaval po jajcih. Vendarle pa so bila naslednji dan jajca še vedno okrogla, zato se ves vesel napoti v banko. Nestrpno čaka na dvanajsto uro, se ves čas otipava, ogleduje, vendar so jajca nedvomno okrogla. Napoči dvanajsta ura in na vratih potrka babica s svojim odvetnikom.
Direktor:
- "Gospa, tole stavo ste nedvomno izgubili, sedaj so moja jajca definitivno okrogla in ne kockasta."
- "Bomo videli, bomo videli, v to se želim osebno prepričati, če nimate nič proti se, prosim, slecite."
- "Ni nobenega problema."
Direktor se sleče, babica pa mu v roki otipava in pregleduje jajca, ter jih drži. V tistem pa direktor vpraša:
- "Čudno gospa, ne vem, zakaj se vaš odvetnik tolče z glavo v zid?"
- "Ja to je pa, sinko, zato, ker sem z njim včeraj stavila za deset tisoč evrov, da bom danes točno opoldne držala za jajca direktorja Nove Ljubljanske banke..."
Angleška družina je preživljala počitnice v Nemčiji in nekega dne na sprehodu opazila v lepem okolju čudovito hišico, ki se jim je zdela kot nalašč, da bi v njej preživeli dopust. Pozanimali so se, čigava je in izvedeli, da je last protestantskega pastorja. Povprašali so ga, ali bi jim bil pripravljen dati hišo v najem za prihodnje poletje, in ko je privolil, jim je ljubeznivo razkazal ljubi domek, jim izročil načrt hiše ter sklenil z njimi pogodbo.
Družina se je vrnila v Anglijo. Na dolgo in široko so se pogovarjali o prihodnjih počitnicah v lepi vili in tiščali nosove v njen načrt. Na lepem je gospa dognala, da nikjer ni oznake WC in se ob tem spomnila, da tega tudi ni videla, ko so si ogledovali hišo.
Sklenili so, da bodo pastorju pisali in ga prosili za pojasnilo in blaga gospa mu je pisala takole:
"Spoštovani pastor, ne zamerite nadlegi, prosim, potrebujemo vaše pojasnilo. Sem gospa tiste družine, ki je nedavno najela vašo hišo za prihodnje poletje. Bili ste tako ljubeznivi, da ste nam izročili načrt, a na njem žal ne najdemo znamenja za WC. In ker nam niti med našim obiskom pri vas ni bilo dano, da bi ga videli, vas prosimo za ljubeznivo pojasnilo: kje sploh je?"
Pastor, ki ni natančno razumel kratice WC, in misleč, da gre za bližnjo kapelo anglikanske sekte, imenovano "WALDES CHAPEL", je odgovoril takole.
"Spoštovana gospa, zelo cenim vaše zanimanje in gorečnost in nadvse ljubo mi je, da vam lahko sporočim, da je kraj, po katerem sprašujete, 12 kilometrov oddaljen od moje hiše. Sodim, da bo to malce neprikladno, zlasti, če ste vajeni pogostokrat zahajati tjakaj. No, v takem primeru bo pač najbolje, da si vzamete hrano s seboj, da bi mogli ostati tam kar ves dan. Nekateri tukajšnji prebivalci gredo tja peš, drugi se vozijo s kolesi, eni in drugi pa vselej prispejo pravočasno. Urnik je na vratih. Prostor je dovolj velik, saj je na voljo 400 sedežev in 100 stojišč. Klimatske naprave poskrbe za to, da ni neprijetnosti, ki so v gneči pač običajne. Sedeži so oblazinjeni. Otroci sede poleg odraslih in vsi v zboru pojejo. Pri vhodu vsakdo prejme papir, kdor pride po razdelitvi, pač uporablja sosedovega. Red je tak, da je treba pri vhodu papir vrniti, da je v uporabi vsaj mesec dni. Prostor je akustičen, zato so vsi navzoči v polni meri deležni melodičnega blagoglasja. Posebni fotografi so vselej pri roki, fotografije pa objavljajo tudi časopisi, tako da vsa javnost lahko občuduje obiskovalce pri izpolnjevanju tako dopadljivega opravila.
Starejši gospod zaupno potoži svojemu dobremu prijatelju, češ da ima težave z erekcijo. Prijatelj izkoristi priliko in ga 'nafarba':
- “To pa ni problem, veliko kruha jej, pa bodo težave minile!”
- “A, res?!”
- “Stoprocentno! To se ve!”
Možakar gre malo zbegan v pekarno, kjer so ga poznali in vedeli, da kupuje kruh na dekagrame in zahteva:
- “En kilogram kruha!”
Prodajalka se začudi:
- “Ja, gospod, to je precej, saj vam bo postal trd!”
- “E, če je tako, pa mi ga dajte kar tri kilograme...”
Starejši gospod je bil povabljen na večerjo k dolgoletnemu prijatelju. Čudovito se mu je zdelo, ko je njegov prijatelj vsakokrat, ko je ogovoril ženo, uporabljal vzdevke kot srček, ljubezen moja, draga, bučka, itd. Par je bil poročen skoraj 70 let in seveda sta bila še vedno zaljubljena.
Ko je bila žena v kuhinji, se je nagnil k gostitelju in ga vprašal:
- "Mislim, da je to čudovito, da še po toliko letih ženo vedno kličeš s temi ljubezenskimi vzdevki."
Starec je sklonil glavo:
- "Moram ti povedati resnico: njeno ime sem pozabil pred kakšnimi 10 leti, zdaj pa me jo je na smrt strah vprašati, kako ji je ime..."
Neka ženska vstopi v center za socialno delo, spremlja pa jo petnajst otrok.
– »Ojoj, saj niso menda vsi vaši?!«
– »Pa, so...«
– »No, prav. Vse vas moram vpisati v knjigo. Povejte mi njihova imena.«
– »To je moj najstarejši sin; ime mu je Saša. In to je najstarejša hči, Saša. Naslednji hčerki je ime Saša, nato pa se je rodil sin, Saša...«
– »Ali je vsem ostalim tudi ime Saša?«
– »Seveda, pravzaprav je to zelo praktično. Na primer, ko jih kličem na kosilo, samo zavpijem Saša in vsi pritečejo. Ko želim ustaviti nekoga, ki hoče steči na cesto, zavpijem Saša in kdor koli že je, se takoj ustavi. To je bila verjetno moja najpametnejša odločitev – da sem jih vse poimenovala enako.«
Socialna delavka malo razmisli o teh argumentih, nato pa previdno vpraša:
– »To razumem, ampak kaj pa, če želite, da pride samo en, določen otrok, in ne vsi?«
– »Aha, takrat jih pa pokličem po priimku...«
Tri ženske so skupaj delale v isti pisarni in so imele žensko za šefico. Vsak dan je šefica odšla iz službe že precej pred iztekom delovnega časa. Punce so to opazovale kar dolgo in potem so sklenile, da bodo tudi one začele odhajati prej. Konec koncev, šefica ni nikoli poklicala nazaj v službo in le kako naj bi vedela, da jih ni tam?
Črnolaska je odšla prva. Napotila se je naravnost domov in se lotila vrtnarjenja. Presadila je nekaj zelenjave in obrezala vrtnice, potem pa je prišla njena hčerka iz šole in ji je pomagala napraviti domačo nalogo. Potem je skuhala kosilo in zvečer je šla zgodaj spat.
Rdečelaska je bila srečna, da je lahko odšla prej, kajti fant jo je povabil na večerjo in je imela tako dovolj časa, da se je lepo uredila in pripravila zanj. Šla je h kozmetičarki, potem sta šla na večerjo s svečami in potem k njemu in naravnost v posteljo.
Blondinka je bila zelo vesela, da bo lahko prišla domov prej in presenetila svojega brezposelnega moža. Ampak, ko je prišla domov, ga ni bilo nikjer. Potem je iz spalnice zaslišala čudne glasove. Potiho se je prikradla do vrat spalnice in jih rahlo odprla. Imela je kaj videti...
Njen mož je bil v postelji z njeno šefico. Ona je jahala na njem in iz grla so ji prihajali nerazločni zvoki. Prav potihoma je zaprla vrata in se kradoma izmuznila iz hiše.
Naslednji dan, ob opoldanski kavi, sta črnolaska in rdečelaska objavili, da bosta spet odšli prej iz službe. Vprašali sta blondinko, če bo tudi ona odšla prej.
Bjonda odgovori:
- "Ni govora, včeraj bi me šefica skoraj dobila..."
Janez in Micka praznujeta trideseto obletnico poroke. Pa gresta na sprehod po domačem kraju in obujata spomine...
- "Micka, se spomniš - tukaj na tem placu, ko zdaj stoji hiša - tu je bila veselica in sva se midva spoznala!"
- "Seveda se spomnim Janez, kako bi pozabila...".
Pa gresta dalje.
- "Micka, se spomniš - tukaj, ko je zdaj asfalt - tu je bilo grmovje in sva se midva prvič poljubila!"
- "Seveda se spomnim Janez, kako bi pozabila...".
Pa gresta dalje.
- "Micka, se spomniš - tukaj na tem pašniku - tu se ni pa nič spremenilo. Se spomniš Micka, kaj sva tu prvič počela?"
- "Seveda se spomnim Janez, le kako bi pozabila..."
- "Micka - glej, nobenega ni v bližini - kaj ko bi midva še enkrat poskusila, da vidiva, če je še tako lepo kot pred tridesetimi leti. Si za to Micka moja...?"
Micka je za to...
- "Micka! Ti si pa ja veliko, veliko bolj živahna kot pred tridesetimi leti!!"
Micka močno drgetajoč:
V antikvariatu sem kupil zelo staro knjigo ter v njej našel recept za izgon hudiča. Potem sem nabavil žabe, lase, živalske oči, svinec, suhe korenine mrkača in še nekaj nujnih stvari, jih zmešal in skuhal, kot je treba, se namazal pod pazduho in po stegnih in pošprical stene v stanovanju. Zaradi tega je nastal hud prepir z ženo, nakar je ona v besu zapustila stanovanje.
Med obiskom v psihiatrični bolnici v Begunjah raziskovalni novinar vpraša direktorja, na osnovi česa se odločijo, koga bodo sprejeli na zdravljenje.
- "Zelo enostavno je. Postavimo ga pred kad, polno vode, in mu damo čajno žličko, skodelico in vedro ter naročimo, naj kar najhitreje izprazni kad."
- "Če prav razumem: tisti, ki je normalen, začne vodo zajemati z vedrom..."
- "Ne, tisti, ki je normalen, izvleče zamašek z dna kadi. Želite sobo na vzhod ali na zahod?"
Letališče Celovec po moji oceni ni večje od letališča Maribor. Pa je Maribor dober kvečjemu, da avstrijski piloti tam trenirajo 'šolski krog' (touch-and-go), Celovec ima pa povezave, da se celo iz Gorice gor vozijo - raje, kot na precej večje ljubljansko letališče...
Žena gre 'žurat s prijateljicami'. Pove svojemu možu, da se bo vrnila najpozneje do polnoči. Ure tečejo, pa tudi martiniji, in žena se pošteno pijana vrne domov ob 4. uri zjutraj. Ko stopi v stanovanje, se oglasi kukavica na uri. Štirikrat naredi ‘kuku’. Žena se prestraši, saj ve, da se je mož zagotovo zbudil in je slišal le štirikrat ‘kuku’ in da ji bo naslednji dan težil, zakaj je prišla domov tako pozno. Zato hitro sama ‘zakuka’ še osemkrat. Ponosna, ker se je kljub pijanosti domislila tako dobre rešitve, gre spat. Naslednji dan mož vpraša ženo, kdaj je prišla domov.
- "Okoli polnoči."
- "Mhm. Draga, rabimo novo uro s kukavico."
- "Zakaj pa?"
- "Včeraj je naša kukavica zakukala štirikrat, potem je rekla "u pič**", potem je zakukala še trikrat, se odkašljala, zakukala še trikrat, se zahihitala, zakukala še dvakrat, nato se je spotaknila čez mačko in na koncu še prdnila. Ko je bilo tega konec, se ji je začelo pa še kolcati..."
Danes sem se spet spomnil enega starega, ma meni je dober...
Ne vem, kaj mate proti Bosancem. Mene so včasih tudi fejst motli. Zaj pa ne več. Do tega pa je prišlo takole:
Mam hčero, ki mi je kot frkla pila kri. Bil sem vse, stari, bolan, zabitež, sto let za leseno žlico, ni kaj ni blo. Mam babo, ki me je jebala v glavo ko majmuna. Nič ji ni pasalo. Bol ko sn delal, bol je čvekala. Mam sosede, ki so mi nonstop delali *****. Nobeno stvar nisem prav naredu, ne da bi meli pripombe. Pol pa je hčera spoznala enga Bosanca, zanosla in se z njim oženla. Sprva sem mislu, da se mi bo sfuzlalo. Čez dva meseca je prišla nazaj s plavim frisom. Ati, mami lejta kaj mi je naredu. Nič več neandertalec in podobno. Čez dva dni je tak šla k njemu nazaj. Vsake tolko cajta jo naklofa in se pridere k svojemu zlatemu ateku. Še staro je strah zeta in se je fejst vnesla. Jaz pa od cajta do cajta povabim Bosanca v gostilno na pijačo in sma največja kolega.
Zakaj pa ne. Porihtal mi je familijo kot se spodobi. Toti nimajo milosti do bab. Pranje nog vsak večer, postrežba all inkluzive, nobenega španskega sranja na TV, samo fusbal, itd. Marsikaj bi se lahko naučili od njih. Včasih naredimo pri nas piknik in pride zet s familijo (mata tri sine) in žlahto.
Včasih še kake kolege sabo prpelejo. Ko se frocovje zakadi po vasi spizdijo še podgane. Sosedi dva dni ne upajo iz bajt. Tudi na njihovo muziko sem se navadil. Saj ni tak slaba. Še sploh Šaban Šaulič in tista Kuje Mujo konja po mjesecu, čeprav je baje že zelo stara. Sedaj če me kak sosed hoče kaj gnjavit, samo rečem, da bom mel piknik, pa mam mir. V trgovini včasih za štos stegnem roko proti pakiranim čevapčičem. Narod samo razširi oke v strahu, spet bojo meli piknik. Skratka sedaj sem car na vasi.
Transpotne poti NE zaobidejo Slovenije. Pa to ni iz časov perjadi, pač pa mnogo prej, ko se je svobodna in samostojna Slovenija odločila, da bo tranzitna država.
... ... ... ... ...
... ... ... ... ...
Railjet Express iz Dunaja v Trst gre mimo Slovenije.
Direktni vlak Trst - Budimpešta gre tudi mimo Slovenije.
Tudi, kar se letališč tiče, gremo iz Nove Gorice raje v Ronchi ali Celovec kot pa v Ljubljano - več linij in cenejše so... Dvakrat sem eno družino vozil iz Solkana na letališče v Gradec, ker je baje boljše in cenejše kot iz Ljubljane... Pa Celovec, na primer, je malo večje športno letališče, nekaj takega kot Maribor...
Ja, imaš pa do neke mere res: Flixbus pa iz Trsta pelje skozi Slovenijo do Budimpešte, to se pa spomnim, da je bila direktna povezava še kakšen mesec nazaj...
Italijanski orient ekspres zaobide Slovenijo, madžarski pa se pri nas občasno tudi ustavi.
Saj vse resne povezave zaobidejo Slovenijo. Tako, kot je Golob ob neko priložnosti povedal: Slovenija je otok.
Ni pa povedal, da vse transportne reke drvijo okoli Slovenije. Saj se še iz Nove Gorice v Radlje vozijo z vlakom čez Italijo in Avstrijo, ker je ta povezava za dve uri hitrejša kot čez Slovenijo.
Samo 20.000€ za enosmerno vozovnico... Saj je to hotel na kolesih in to zelo luksuzen hotel, samo 4.000€ na dan je pa vseeno kar zasoljena cena...
Janez se "mečka" z ljubimko. Norišnica. Vse se trese. Naenkrat se odprejo vrata – vstopi njen mož, mrcina, dva metra visok, težak 130 kg, roke pa kot nakovala. Prime nesrečneža okoli pasu in za vrat, ga nese na balkon in vrže s 14. nadstropja. Janez med padanjem razmišlja:
- "Konj zabiti, le kaj ti je bilo tega sranja treba ... Imam čudovito Micko, kup otrok, avto, plačo ... E, bedak, če bi imel še eno življenje, ne bi varal žene ..."
Pod stolpnico ravno takrat pelje traktor, ki vleče prikolico s senom, in Janez – tresk – pade na mehko seno. Vstane, otrese seno s sebe in reče:
- "Eeee, kakšne neumnosti jaz klatim, ko se malo prestrašim..."
Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja funkcionalnosti in boljše uporabniške izkušnje spletnega mesta. Z uporabo spletnega mesta soglašate z uporabo piškotkov.
Napisano
Pravijo, da če ženska ni nataknjena čez noč, je pa čez dan.
Če to res drži, moja šefla že dolgo ni bila nataknjena ponoči. Sploh pa ne to noč...
Od kar imam Forda, sem postal pešec...
Povezava za deljenje
Deli na druge strani