Iščem nekoga na relaciji Ig - Škofljica - Grosuplje, ki ima veliko dvorišče, da bi tam 26.4. dopoldan odpel kamp-prikolico, ker moram ta dan do Jesenic in Solkana, pa da ne vlačim kamp-prikolice s seboj. Še isti dan popoldan jo pridem iskat.
Nekega večera se je vnuk pogovarjal o aktualnih zadevah s svojim dedkom in ga naenkrat vprašal:
- "Dedek, koliko let pa imaš?"
Dedek je odgovoril:
- "Naj pomislim malo. Rodil sem se pred cepivom proti otroški paralizi, fotokopirnim strojem, kontaktnimi lečami in kontracepcijskimi tabletami.
Ni bilo še radarja, kreditne kartice, laserskih žarkov in rolerjev. Niso še izumili klimatske naprave, pralnega stroja ali sušilnega stroja - obleke so preprosto izobesili sušiti na sveži zrak.
Človek še ni stopil na luno in niso še obstajala reaktivna letala. Poročila sva se s tvojo babico in živela skupaj ter sta v vsaki družini bila očka in mama.
Beseda "gay" je bila spoštovanja vredna angleška beseda, ki je pomenila veselega, prešernega, zadovoljnega človeka in ne homoseksualca. O lezbijkah sploh nismo slišali, fantje pa niso nosili uhanov.
Rodil sem se pred računalnikom, dvojnim univerzitetnim študijem in skupinsko terapijo. Ljudje niso stalno hodili na preglede, temveč kvečjemu, ko jih je zdravnik poslal na pregled krvi ali seča.
Do 25. leta starosti sem vsakega policista ali moškega naslavljal z "gospod" in vsako žensko z "gospa" ali "gospodična".
Če je v mojih časih gospa stopila na avtobus ali tramvaj, so otroci in mladi pohiteli, da bi ji dali mesto, če pa je bila noseča, so jo pospremili do sedeža in, če je bilo potrebno, šli zanjo kupit vozovnico in ji jo dali.
Moški so hodili po robu pločnika, ženske pa ob stavbah. Na stopnicah je ženskam bila prepuščena stran ob ograji; one so prve stopile v dvigalo in prve ven, ter so jim vedno primaknili stol. Moški ni nikoli pozdravil ženske, ne da bi vstal, če je sedel, in to storil vsakič, ko je ženska vstala, pa četudi za trenutek. Moški so odpirali vrata avtomobila alikatera koli druga vrata in so ženskam pomagali sneti plašč.
V mojih časih devištvo ni povzročalo raka in dekleta so predstavljala krepost družine in čistost za svoje može.
Naše življenje je krojilo deset zapovedi, trezen um, spoštovanje starejših in veljavnih zakonov ter se izpolnjevalo v plodnem sožitju in odgovorni svobodi.
Naučili so nas, da razlikujemo med dobrim in slabim ter da smo odgovorni za svoja dejanja in njihove posledice.
Za hitro hrano smo menili, da je namenjena ljudem, ki hitijo.
Resna zveza je pomenila, da smo v dobrih odnosih z bratranci, sestričnami, prijatelji in prijateljicami.
Time sharing je pomenilo, da je družina letovala z drugimi, ne pa da je delila počitniško hišico z neznanci.
Nismo poznali brezžičnega telefona, da o mobilnih telefonih sploh ne govorimo. Nismo slišali za stereo posnetke, UKV radio, kasete, CD-je, DVD-je, elektronske pisalne stroje, računala - ne mehanske ne prenosne. Notebook je bila beležnica.
Ure smo ročno navijali vsak dan. Nič ni bilo digitalno, niti ure in gospodinjski aparati niso imeli svetlečih prikazovalnikov. In če že govorimo o strojih: ni bilo bankomatov, mikrovalovnih pečic ali radijskih budilk. Da o videorekorderjih in videokamerah sploh ne govorimo.
Ni bilo instant barvnih fotografij, ampak samo črnobele in je za razvijanje in razmnoževanje slik bilo potrebno vsaj tri dni. Barvnih fotografij tudi ni bilo.
Če je na kakem izdelku pisalo Made in Japan, je to pomenilo, da je slabe kakovosti in ni bilo izdelkov z napisom Made in Korea, ali Made in Taiwan ali Made in Thailand, sploh pa ne Made in China.
Nismo slišali za Pizza Hut ali McDonald's, pa niti ne za instant kavo ali umetna sladila. V trgovinah je bilo možno kupiti nekaj za 5 do 10 centov.
Sladoled, avtobusna vozovnica ali osvežilna pijača so stale po 10 centov. Nov avto je stal manj kot 1000 dolarjev, a kdo je imel toliko denarja?
V mojih časih je trava bilo nekaj, kar smo kosili in ne kadili. Beseda "čip" je pomenila "drobtina" ali "trska", "hardware" je bila železnina in beseda "software" sploh ni obstajala.
Mi smo bili še zadnji, ki smo bili prepričani, da ženska potrebuje moža, da bi imela otroka.
Sedaj pa mi povej, koliko misliš, da sem star?"
- "Ja, dedek. Več kot dvesto let!" je odgovoril vnuk.
- "Ne, dragi moj, samo petinšestdeset!"
Žaba mu reče: "Če me poljubiš, se bom spremenila v najlepšo princesko."
Fant pobere žabo in jo nese domov. Doma jo da na mizo in žaba spet reče: "Če me poljubiš, se bom spremenila v najlepšo princesko."
Fant ji odgovori: "Veš, jaz sem programer in nimam časa za punce, ampak govoreča žaba, to je pa TAK COOL!"
No, pa ni samo Gelipter z novim avtom. Tudi na vrh hriba smo pripeljali enega.
Ker pa Mazda, žal, ne dela več uporabnih avtomobilov ampak samo še SUVkič, smo v garažo parkirali nov VW Caddy s sedmimi sedeži in štirikolesnim pogonom.
pred 11 urami je dvorjan napisal:
Še dobro, da je prvi april. 😃
Ja, pa še res je. Ne bo nič z VWji pri naši hiši - vsaj zaenkrat ne. Mogoče pa do naslednjega prvega aprila Mazda spet naredi kakšnega uporabnega enoprostorca. Če ne, bo pa to ideja za naslednjo prvoaprilsko...
No, pa ni samo Gelipter z novim avtom. Tudi na vrh hriba smo pripeljali enega.
Ker pa Mazda, žal, ne dela več uporabnih avtomobilov ampak samo še SUVkič, smo v garažo parkirali nov VW Caddy s sedmimi sedeži in štirikolesnim pogonom.
Koliko časa me ni bilo na forumu, ne vem - nisem štel. Internet je bil, ni pa bilo časa, ker smo imeli obilo dela s takimi, ki so trdili, da je kovid samo ene vrste prehlad. Zato me je to tudi tako vrglo...
Temo o koroni in cepljenju in podobnem pa ne spremljam in ne berem. Ker enkrat sem "padel noter", pa me je kar slabost prijela in sem imel dva dni drisko. Taka strokovnost ni za mene...
Doktor Janez se je "dal dol" z eno od svojih pacientk. Po dejanju se je počutil krivega, pekla ga je vest, ni mogel spati... Ne glede na to, kako si je želel dejanje pozabiti in ga izbrisati iz spomina, mu občutek krivde ni dal miru.
Toda od časa do časa se je le lahko nekoliko umiril in takrat je zaslišal notranji glas: "Janez, ne sekiraj se tako hudo. Nisi prvi, ki je počel te stvari s svojo pacientko in verjetno tudi zadnji ne. Pa še samski si, zato lepo pozabi..."
Toda neizogibno se je potem oglasil še drugi notranji glas, ki ga je vrnil v realnost: "Janez, ti si vendar veterinar....!"
Pa kaj je to sedaj? Vsak drugi, ki ga poznam je pozitiven. 🤔 A še ne bo konec tega prehlada.?
Še en facebook dohtr in google primarij... Če si tako medicinsko podkovan, potem veš, da ima bolnica en vhod in dva izhoda. In če te odpeljejo skozi tisti drugi izhod... No, v takem primeru ti ni nič več hudega... In iz naše bolnice so zaradi "prehlada" peljali vsak dan enega ali dva. Tako, da ne mi pametovat. in če je res samo prehlad, pridi pomagat v bolnico na "prehladni" oddelek. Ti niti zaščite ne boš potreboval. Prekleta reč, a morate zasvinjat cel forum. Če imaš neke svoje nazore, se dobi z enako ne-mislečimi in debatirajte v temi o koroni in cepljenju, ostalo pa pustite na miru.
Nekoč sta bila dva ribiča. Vsak dan sta skupaj lovila, od jutra do večera. Dan je bil enak dnevu in leta so minevala. Nekega dne pride en ribič lovit, kot ponavadi, ta drugega pa od nikoder. Ta prvemu se je zdelo malo čudno, ampak je vseeno naprej lovil in čakal, da pride še ta drug.
Naslednji dan isto. Prvi pride, ta drugega spet ni. In naslednji dan spet. In tako 7 dni.
Ta osmi dan pa pride drugi ribič ves nasmejan.
- "Pa kje ti hodiš?"
- "Veš, sem se poročil."
- "Kva!? A se ti je zmešal?"
- "Ja, glej, sem najdu tapravo pa sem kar pohitel da mi nebi ušla."
- "Ja kakšna pa je?"
- "Glej, ravno prihaja z malico."
Pa pride do njiu stara babura, malo puklasta, trebuh na kolenih, joški še nižje, se lepo nasmehne, seveda brez zob, pa slina se ji mal pocedi po bradi. Jima vošči dober tek, še mal prdne pa gre.
Ta prvi ribič zaprepaden, komaj verjame, ves v šoku: "Kva si zmešan al kva ti je, pa ti nis normalen."
Ta drugi ribič pa ves navdušen: "Ko bi ti vedel kakšne gliste ima!!!"
Pred par dnevi je znanec, ki že šest let dela pri Zajec Transport kot voznik, imel nestrčo v Italiji - prevrnil se je s cisterno, polno neke kisline. Sreča v nesreči, da cisterna ni spustila. Možakar pa je pristal v bolnici hudo poškodovan (da me ne bo kdo preganjal za kakšno varstvo podatkov, ne bom pisal, kakšne poškodbe ima), vendar živ. In je še vedno v tej bolnici v Italiji. Njegov delodajalec je odpotoval 200 km daleč, da je pregledal razbiti tovornjak in uredil vso potrebno dokumentacijo glede tovornjaka. Nato se je vrnil domov.
Kaj je tu narobe? To, da njegov delodajalec, ko je naredil 200 km do razbitega tovornjaka, ni zmogel še tistih 15, mogoče 20 km do bolnice, kjer leži njegov zaposleni, da pogleda, kako je z voznikom, se pravi s človekom, ki je 6 let kot poklicni voznik služil kruh tako zase kot tudi zanj! Še več, delodajalec dva dni sploh ni vedel, če je voznik nesrečo preživel...
Kot sem že nekje omenil: vedno več ljudi dela nenormalne stvari in vedno manj ljudi dela normalne stvari. In tako nenormalno vedno bolj postaja normalno in normalno vedno bolj nenormalno. In tako tisti, ki so normalni, vedno bolj postajajo nenormalni in nenormalni vedno bolj normalni. In tako gre svet hudiču v rit. Jaz pa vedno bolj postajam čudak - vsaj okolica je takega mnenja. In, kot sem pred kratkim zvedel, ne samo okolica...
Medved in zajček se sprehajata ob reki, kar naenkrat pa zagledata na makadamu zlato ribico. Hitro stečeta k njej in jo vržeta v reko, da jo rešita. Ribica vsa presrečna reče, da bo vsakemu izpolnila tri želje.
MEDVED: ''Jaz bi rad, da bi v tem gozdu bile same medvedke''
ZAJČEK: ''Jaz bi rad cross čelado''
Ribica čudno pogleda in mu uresniči željo.
MEDVED: ''Jaz bi rad, da bi v celi Sloveniji bile same medvedke''
ZAJČEK: ''Jaz bi rad imel crossa''
Ribica spet čudno pogleda in mu izpolni željo.
MEDVED: ''Jaz bi rad, da bi bile po vsem svetu same medvedke''
Ta čas je zajec že vžgal motor in se hotel odpeljat, pa ga ribica ustavi: ''Hej zajček! Še eno željo imaš!''
ZAJČEK: ''Aja, da bi bil medved peder'' in da gas do konca...
Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja funkcionalnosti in boljše uporabniške izkušnje spletnega mesta. Z uporabo spletnega mesta soglašate z uporabo piškotkov.
Napisano
Iščem nekoga na relaciji Ig - Škofljica - Grosuplje, ki ima veliko dvorišče, da bi tam 26.4. dopoldan odpel kamp-prikolico, ker moram ta dan do Jesenic in Solkana, pa da ne vlačim kamp-prikolice s seboj. Še isti dan popoldan jo pridem iskat.
Je kdo?
Povezava za deljenje
Deli na druge strani