Žena je prišla na idejo, da bi za obletnico poroke šla za en vikend sama v Verono. Računam in računam, a se družinski proračun ne izide. Nato pa me preblisne genialna ideja, kako zmanjšati stroške za polovico: ženo pustim doma.
Smo preživeli mirno noč. Pa grem danes v bližnji Črnomelj natankat, da ne bo prvo, ko štartamo iz kampa z dvemi avti in prikolico, gužvanje na črpalko. In tam vsa koruza skleščena, drevje skoraj brez listja in marsikje kupi ledenih zrn. Kasneje sem zvedel, da je tam klestila toča velikosti oreha. In zvedel sem, da so bile tri nevihtne celice, približno enako oddaljene od nas. Mi pa na sredi kot v oazi. 'Nekdo' tam zgoraj me očitno ima zelo rad in mi ni kvaril počitnic...
Nekateri imajo slabe izkušnje z ostalimi vozniki na cesti in bi bilo najbolje, da so sami na cesti. Nekateri pa praviloma z nikomer nimamo težav, razen mogoče s kakšnimi kolesarji, ki mislijo, da so profesionalci...
Če pretvoriš v res pazljivo vožnjo je za par kapljic nafte manj kot 12 let star dvolitrski turbo-dizel s šestimi potniki takrat, ko je vozil skupaj s skoraj novim e-golfom s štirimi potniki na relaciji Solkan - okolica Celja (nek hrib proti Laškemu)...
Baje obstaja preprosta rešitev: streho namaži z oljem, pa štorklja ne bo mogla pristati - torej tudi dostaviti ne. Sicer še nisem probal, ampak vsaj v teoriji zadeva ima smisel...
Italijani imajo svoje pojmovanje prometa, ki v večini njihovih mest funkcionira in bi se mi lahko učili od njih. Namreč, za njih je promet premikanje, ne stanje. Torej je naloga vsakega voznika, da se čim prej premakne od tam kjer je, da se tja lahko premakne naslednji. In stvar jim zmerno do pretežno funkcionira. Za razliko od nas, ki imamo po mestih zmerno do pretežno 'mirujoči promet'. Ja, ko pa taki modeli pridejo na avtocesto, pa zgubijo tisto svojo običajno gužvo in so zmerno do pretežno izgubljeni...
Smo šli še do enih prijateljev v Trnje pri Pivki. In nato je sledil premik na Kolpo. Po najkrajši poti: Pivka, Postojna, Unec, Cerknica, in eto ti ga na - gradbišče in makadam. Dobro, preprašimo in preropotamo skozi in nadaljujemo: Bloška polica, Nova vas in eto ti ga na, spet gradbišče. Preropotamo in preprašimo še skozi tega in nadaljujemo Žlebič, Ribnica, Kočevje, v Livoldu levo in na lepem tabla, da je cesta popolnoma zaprta in da je obvoz. Dobro, gremo pa po obvozu. Prvih nekaj kilometrov krasna, na novo zaasfaltirana cesta, potem pa eto ti ga spet makadam. In to kar precej kilometrov. Smo vse do zdaj spirali prah z grla...
Je pa 3 zjutraj najbolj trapasta ura: za it spat je prepozno ker bo kmalu jutro, za ostat buden pa prezgodaj ker je do jutra še dolga...
Sem pa danes naredil več kilometrov po makadamih kot kadar se vozim po naših hribih...
Saj to Velenjsko jezero je fajn pa krasn, ampak te oddušnike iz rudnika bi pa lahko nekam drugam speljali. Vsake toliko tako prismrdi po žveplu ven iz njih, da bi Greta kar orgazem doživljala, ker bi lahko kričala na evroposrance, da so ji ukradli še študentska leta, ne le otroštvo, ker še niso prepovedali premoga...
Resno, mislim, da 500 starih dizlov ne zasmrdi tako kot ta rudnik, ki oskrbuje termoelektrarno, iz katere polnijo električne avte...
Uspešno zasidrali. In tudi kar dobro naložili. No, ta-večji otroci so še vedno na Radlerju, ma mi je že zdaj jasno, da čez par let en six-pack ne bo zadosti...
In, mimogrede, nas ne vabi urlaub ampak ferragosto...
Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja funkcionalnosti in boljše uporabniške izkušnje spletnega mesta. Z uporabo spletnega mesta soglašate z uporabo piškotkov.
Napisano
Žena je prišla na idejo, da bi za obletnico poroke šla za en vikend sama v Verono. Računam in računam, a se družinski proračun ne izide. Nato pa me preblisne genialna ideja, kako zmanjšati stroške za polovico: ženo pustim doma.
Zdaj moram samo še zbrat pogum, da ji to povem...
Od kar imam Forda, sem postal pešec...
Povezava za deljenje
Deli na druge strani