?tefan je povabil svojo mamo na  ve?erjo v svoje ?tudentsko stanovanje. 
Med ve?erjo je njegova mama  ugotovila, da je njegova sostanovalka  Julija 
zelo lepo dekle. ?e  nekaj ?asa ji je po glavi rojila misel, da imata 
morda le tesnej?i  odnos. Nenadoma se je po?utila nesigurno... Med ve?erjo ju 
je  opazovala. Ve?krat se je vpra?ala, ali ima ?tefan z lepo sostanovalko 
mogo?e le ve? skupnega, kot normalno oko lahko vidi. ?tefan je videl 
zami?ljeno mamo in rekel: 
Draga mama, vem kaj misli?, ampak lahko mi  verjame?, ona je samo moja 
sostanovalka in ni? ve?! ?ez slab teden pravi  Julija: 
?tefan, odkar je bila tvoja mama tu, pogre?am majhen lonec. Nikjer  ga 
ne najdem! 
?tefan pravi: Ne verjamem, da ga je mama nesla s  seboj, vseeno pa ji 
bom pisal. Usedel se je za mizo in pisal: 
Draga mama, ne re?em, da si vzela moj lonec s sabo, in tudi ne re?em, 
da  ga nisi vzela. Dejstvo pa je, da odkar si bila pri nama na ve?erji, 
pogre?ava lonec. 
Tvoj ?tefan. 
Nekaj dni kasneje je dobil ?tefan  pismo. Odpre ga in bere: 
Dragi ?tefan, ne re?em, da ti z Julijo spi?, in  tudi ne re?em, da ti z 
Julijo ne spi?. Dejstvo pa je, da ?e bi ona  spala v SVOJI postelji, bi 
lonec ?e zdavnaj na?la...   
Tvoja mama