ČUDNA ŠTORIJA, ČE TAKO VZAMEŠ
Bil sem tako bolan, bled in Bohinj, da nisem mogel ne brat ne sestra. Šel sem v posteljo, zaspal in začel sanjati, da sem se povzpel na Pohorje, kjer je bilo zelo jasno, Špelo, Tanjo in Sandro. Dol sem se spustil z zmajem, junijem in julijem. Na vso srečo pristanem v puščavi. Takrat me pa obkrožijo levi in nato še desni. Na srečo TAM vidim eno lado nivo, vrt in travnik. Sedem noter, osem ven - in se odpeljem v gostilno. TAM naročim kos torte in golob vina. Natakarju naročim, naj tudi sebi natoči kaj za popit, Dolanc in Kardelj, čeprav je bilo v gostilni zelo drago, Vinko, Dejan in Tomaž. Družba se je razživela in začeli smo peti in šesti: Marko skače, Jože s koze, Franci pa z delfina. V tistem trenutku vstopi moj boss, filter57 in milde sorte ter zavpije name: "Izgubili ste delo, Dnevnik in Anteno." Ni mi preostalo drugega, kot da spakiram kufre in se spokam na morje. Upal sem, da mi bodo pomagale pravljične vile, kosa in grablje. Šel sem v Lucijo, Andrejo in Matejo ter nabiral školjke, lijake in bideje. Zaradi svoje višine (151 cm) sem pri košarki dobil veliko banan, limon in pomaranč. Še zdaj ne vem, zakaj se po vsem tem moja mama tako sekira, žaga in lopata.