Jaz tudi. Sem bil v realnem sektorju, krasno smo se imeli, vse se je dalo zmenit, vse se je dalo urediti, s šefi smo se dobro razumeli, plača za vikat,... Potem je prišla pa selitev in ker mi je bilo malo daleč vozit se dve uri in pol v eno smer, sem pristal v javnem sektorju...
Mejduš, kej si bodo tamestni še omisnli? Ceu žiulejne se po hribh wozm, pa še nism diujačne nabasu. Sm pa en bot na lopato nabasu diujega soseda, sam ne vem, če to tud šteje... A za po mestu se vozit je treba pa pišuke montirat, de bo srne preganalo. Je Greta govorila, de bo narava čist zmešana, pa nism vrjeu. Ma očitno se že kažejo spremembe...
V bistvu niti nimaš tako slabe plače. Naj razložim.V moji bivši službi (realni sektor) imajo toliko inženirji strojništva, in inženirji elektronike. Resda ne delajo ob praznikih, delajo pa kakšno soboto in velikokrat pop... ... ... ... ... ... ...
Poleg tega nisem taka svinja, da bi to držal samo zase. Več kot petnajst let sem bil tam, zdaj dam pa možnost še komu iz gospodarstva, da pride v javni sektor, kjer se nič ne dela in niti ni tako slaba plača...
Raspis je zunaj, tako da hitro navalite na dobro plačano službo:
Sicer piše 40 urni delovnik zato, ker dežurstvo ne šteje v delovni čas, čeprav si na delovnem mestu: soboto cel dan in nedeljo cel dan. Ko na koncu potegneš črto, ugotoviš, da si v povprečju vsak delovni dan deset ur in pol v službi. No, dobiš pa vsakih pet let tri dni študijskega dopusta, da se pripraviš na izpit pred komisijo v Ljubljani. Tisto 'enciklopedijo', ki jo je treba proučiti, pustim v omari, za bo naslednik imel gradivo že prvi dan v rokah...
Pozorno oko bo ugotovilo, da takoj zaposlijo 26 delavcev. Torej v naši bolnici manjka 26 delavcev. A glej ga zlomka, ne iščejo nobenega doktorja medicine - očitno jih ni tako malo in ni takega primanjkljaja, kot kričijo takrat, ko stavkajo... A to je že druga tema, tu so samo možnosti za zaposlitev. In iz prve roke vem, da tudi če ni razpisa, takoj zaposlijo še enega elektrotehnika (V. stopnja izobrazbe) in da bodo v kratkem zaposlili tudi 'navadnega štromarja' (IV. stopnja izobrazbe). V roku enega leta pa še enega štromarja, še enega elektrotehnika-energetika in še enega strojnega tehnika - energetika. Tako da, zainteresirani za dobro plačano službo, kar spisat prijavo, tudi če ni razpisa...
Ja, je bilo kar težko. To delo sem rad delal. In vsak dan, ko sem šel domov, pa tudi če je bilo to po celodnevni na praznik ali vikend, sem imel občutek, da sem nekaj dobrega naredil, mnogim pomagal. Ampak ko pridejo odnosi tako daleč, kot je prišlo tu, je pa počasi čas za slovo.
Ko je bila tam še "stara garda", smo se dobro razumeli, vseh šest je bila ekipa (šef je bil pa sedmi), in vsi smo se trudili za isto stvar. In smo reševali stvari in znanje delili med seboj, da če te je kakšna reč doletela, ko si bil sam, nisi ponovno odkrival, kar je nekdo drug že odkril. Enako je bilo tudi pri vseh drugih ekipah. Potem je eden iz naše ekipe šel v penzijo, namesto njega je prišel drugi. Saj je bil strokoven, ne da ne. Ampak ko si ga vprašal, kakšne težave so bile in kako je rešil, je bil odgovor: "Ah, ni da bi govoril." In od njega nikoli nismo zvedeli nič. Nato je šel naslednji v penzijo in je prišel še en tak. In se je začelo "rivalstvo": od vseh vse znanje pobrat, pa nikomur nič povedat. In smo postali zbor posameznikov, ne pa ekipa. Potem je v penzijo šel naslednji, namesto njega ni prišel nihče. Zamenjal se je še predstojnik, zamenjal se je šef, oba silno izobražena in z premnogimi idejami, za katere smo se samo za glavo držali. In ker nista sposobna svojega spoštovanja doseči s svojo strokovnostjo, sta jo začela "dosegat" z ustrahovanjem. Rezultat: kar je starih, samo še čaka penzijo, kar je mladih, odhaja. In tudi v drugih ekipah se je začelo "rivalstvo" in so postale zbor posameznikov namesto ekip. V pol leta se je naš "oddelek" kar skrčil. In še letos se bo še bolj, ker jih gre še veliko v penzijo. Z našega "oddelka" smo trije dali odpoved in en je šel v penzijo. Predstojniku pa je uspelo dobiti enega novega, ki so ga izbrali na razpisu, a je po vsega enem mesecu pustil vse skupaj in odšel. To precej pove o odnosih...
In tako je prišel čas slovesa tudi zame. Saj to delo rad delam, ni mi težko tudi, če me ob dveh zjutraj kličejo, da so težave in je treba v službo, ampak, da pa ves čas čakam, komu se bo zazdelo, da sem nekaj naredil narobe oziroma, da mu bodo drugi napolnili glavo, da so oni silno pametni in vse vedo, jaz pa se na stvari ne spoznam (in to tisti, ki so prišli krepko za menoj v "hišo"), se mi zdi pa trapasto. Malo me sicer moti, ker odhajamo taki, ki poznamo objekte in vemo, kako deluje in kaj je kam vezano. Ker če se v bolnici kaj zameša, so hitro trupla. To se je videlo ravno na naši Urgenci, ko so pri gradnji zamešali dve cevi. Ko mi odidemo lahko dobijo nove, ampak znanje bo šlo z nami in kaj bodo potem? Delali poskuse, pa pogrebno službo v pripravljenosti?
Zraven je pa potem še denar. Saj vem, da denarja ni nikoli dovolj, ampak tole tu je bolj žepnina kot pa plača:
- delal sem 1.1., na državni praznik, cel dan
- delal sem tudi en vikend, se pravi soboto cel dan in nedeljo cel dan
- ker je prišlo do okvare, sem enkrat prišel v službo ob štirih zjutraj, kar pomeni, da sem imel dve naduri v "nočni izmeni"
- zraven je dodatek na delovno dobo
- pa še dodatek za izmensko delo
- pa dodatek za prehrano
- pa dodatek za prevoz na delo (27,5 km v eno smer)
Ko se vse to sešteje, je bila plača za januar (izplačilo na TRR) 1.350,01€. In jaz se s to plačo lahko kar pohvalim. Tisti, ki bo prišel namesto mene (če sploh kdo bo), bo začel z izhodiščno plačo...
Enofazni generator izmeničnega toka nima nule. Šele ko en pol povežeš z zemljo postane nula - ima napetost proti zemlji 0V. Drugi pol je potem faza. Kateri pol povezati z zemljo je načeloma vseeno, razen če je en pol že povezan z ohišjem generatorja in je s tem že določen kot nula. O tem se prepričaš, če meriš napetost med ohišjem in polom. Če je pri obeh napetost 0, potem noben pol ni vezan na ohišje. Če ni noben pol generatorja vezan na zemljo, tudi z voltmetrom ne moreš izmeriti napetosti proti zemlji, ker z voltmetrom nisi sklenil tokokroga. Lahko izmeriš samo napetost med poloma. In tudi, če je en pol vezan na ohišje, ohišje pa na vozičku z gumijastimi kolesi, nimaš nule...
Itak trgovci poleg agregata prodajo železno sondo, ki ni namenjena dogovarjanju med sosedi ampak pa temu, da jo z macolo zabiješ v zemljo, nanjo povežeš vodnik in na tak način izvedeš ozemljitev agregata. Napetost med ničelnim vodnikom in ozemljitvenim vodnikom mora biti 0V, med faznim vodnikom in ničelnim pa 220 V. Če te vrednosti odstopajo, obstaja velika nevarnost poškodb elektronskih komponent. Enofazni agregat pri obremenitvi enostavno ne ve, kaj je faza in kaj nula. Napetost ni konstantna, kar je najslabše za elektonske naprave. Ozemljen agregat ti poleg varnosti omogoča stabilizacijo napetosti in prepreči nihanja, ki jih povzroči statična napetost ali t.i. jalova napetost. Ozemljitev agregata mora biti vezana direktno v zemljo. Sondo je potrebno zabiti v zemljo, ne sme biti vezana na morebitni ozemljitveni vodnik, ki pride iz hiše!
Lahko pa narediš tudi drugače, nimam nič proti. Preden pa narediš drugače, bi ti rad povedal, da te je bilo lepo poznati...
Dobro, pri stikalu nimaš kaj poenostavit. Postaviš ga tam, kjer je prostor in to je to. Gor PRAVILNO povežeš žice in zadeva dela.
Pri povezavi za agregat pa... Ne kompliciraj. Na primerno dolg trožilni kaber primernega preseka montiraj en vtikač, ki paše v vtičnico na agregatu. Na drugi strani pa žice poveži direktno v stikalo. Ker stikalo 1-0-2 ne spušča elektrike iz pozicije 1 v pozicijo 2, tam nikoli ne boš imel elektrike. Za vsak primer (in za boljši občutek) lahko kupiš še eno vtičnico, ki je ne povežeš nikamor, samo nasadiš jo čez vtikač in tako skriješ nastavke, ki bi mogoče slučajno kdaj ob nepooblaščenem posegu pristali pod napetostjo... Podaljšek pa bodisi potegneš v prostor, kjer bo agregat bodisi zviješ in obesiš poleg elektro omarice in je pripravljen za uporabo takoj, ko bo treba.
Pri fazah in nulah in ozemljitvah pa sem pisal že na prvi strani te teme in še slike sem dal zraven... Se da rešit v omari s posebno ozemljitvijo nule, ker pri agregatu ti sicer na obeh priključkih pokaže fazo... Pojdi brat na prvo stran...
... ... ... ?, glasnost je pa kot da bi bil v mehanični delavnici kjer kako generalko od kakega TAM-a delajo (oz. sam sem bil prisoten ko so delali generalko na TAM260... ... ...
Da bi tudi delal kot TAMarca. Bolnica v Šempetru je 40 let imela agregat za rezervno napajanje najnujnejših delov od TAMa. Motor je užigal kot granata. V štiridesetih letih se, ne glede na letni čas, ni zgodilo, da ne bi vžgal od prve. Resnično zanesljiv in trpežen stroj, nezahteven za vzdrževanje. Konec koncev, v stečaj so ga spravili leta 2011, pa se TAMove tovornjake še vedno kupuje. Sploh TAM 110T7 4x4. In nato jih predelujejo v 'overland' avtodome...
A se sploh da merit veter, ki piha manj kot 50 km/h? No, ja čeprav tudi Primorci spoznavamo, da lahko veter pri 70km/h sname streho s stavbe, na primer s policijske postaje v Ajdovščini. Odkar so javni razpisi in izbran najcenejši ponudnik in po Ajdovščini strehe delajo Štajerci...
Tudi mi smo že sedemnajst let prav vsak dopust v istem apartmaju ne glede a gre za zimske počitnice, prvomajske počitnice, poletne počitnice ali krompirjeve počitnice. In zadnjih štirinajst let ga na isti kljuki vlačim naokoli.
Ga pa praviloma vsakič vlečemo kam drugam, razen za zimske počitnice je praviloma ista lokacija...
Primorci na take malenkosti ne trzamo. Pravzaprav smo na veter že toliko navajeni, da šele ko piha kakšnih 80 km/h lahko hodimo naravnost. Če piha manj, se kar opotekamo, ker ni opore...
To ni še nič! Nekateri kupijo avto za nekajkrat več denarja, pa iščejo cenejše olje. In to ob dejstvu, da avto eno leto res dela, agregat pa samo, če zmanjka elektrike oz. za testne zagone enkrat na mesec 10 minut. Torej je vprašanje, če bo v enem letu sploh nabral tiste delovne ure...
To bo nekako tako, kot je v naši vasi nekoč davno en možakar razlagal, kako veliko prebivalcev ima naša vas in je rekel: "Nas in Rusov skupaj je sto milijonov."
Tako pa tu: jaz in Zmaj in najina kompanija pa nas je za pol tamalega avtobusa...
Kakorkoli, ne bomo ga preganjali ampak bo to bilateralno srečanje na meji med Primorsko in Gorenjsko. In glede na to, da je Tomorrowland na Gorenjskem, naša vas pa na Primorskem ga bom najbrž moral še kaj častit. Ker od Gorenjca ne dobiš niti kovida, kaj šele kaj drugega...
Pravijo, da je med barvo avtomobila, ki ga nameravaš kupiti in načinom smrti neka podobnost. Ne enega ne drugega si ne moreš izbrati...
So seveda izjeme, le kje jih ni, moja družina sodi mednje. Ne glede barve avtomobila, pač pa glede načina smrti. Končali bomo in to je dokončno odločeno, strašne smrti od lakote. Krivec naše tragedije so množična občila, od časopisov, revij, prek radia do televizije. Način naše kolektivne smrti je določila žena. V njeni naravi je, da se strašno rada izobražuje. Zlasti zdravstveno. Odkar doktor romani izhajajo bolj poredko, prebira in posluša vsa zdravstvena in prehrambena navodila po naših občilih. Žal se po njih tudi ravna. Že dolgo je tega, kar smo v naši kuhinji odpovedali gostoljubje svinjski masti in kmalu zatem tudi izdelkom iz drobovine - zaradi vsebovanega holesterola. Zbogom, paštetice, krvavičke, pečeničke,slastna ocvrta slanina ter podobne dobrote. Potem je žena prebrala, da testenine redijo. Ker nesreča nikoli ne pride sama, je neki lump v ženski reviji pisal, da so paradižniki vir rakastih obolenj. Zdaj so iz naše mize izginili špageti a la karbonara, makaroni s paradižnikovo omako in še in še podobnih dobrot. Ko je neka baraba na televiziji očrnila še olje, češ da je to počasi delujoči strup, smo presedlali na margarino. Toda
ali ni vrag, da je nekdo v nekem članku ostro nastopil tudi proti slednji, ker da po škodljivosti ne zaostaja za oljem. Zdaj pražimo čebulo v vreli vodi. Uživanje jajc nam je zagrenil neki strokovnjak v tedniku, celo sol je pri kuhi domala prepovedal. Žena je z jedilnika sladostrastno črtala jajca, v mehko in v trdo kuhana, na oko in sploh. Solimo nič več, v silni želji po soli včasih ližem belo oblogo s cvetličnih lončkov. Pred mesecem je prek televizije neko vegetarijansko babše prepričalo ženo, da so vse oblike mesa v prehrani greh proti telesu in da so edina res zdrava hrana korenje, repa, zelje, solata in neškropljena jabolka. Sočasno je neki tip po radiu znanstveno razlagal, da so povrtnine dvorezen nož, da je njihova uporaba znanstveno vprašljiva, še zlasti če so uspevale na prsti, gnojeni z živalskim gnojem ali z umetnimi gnojili. Zdaj so nam ostali še med, mleko in kruh. Vendar so nam v tedniku kaj kmalu dali vedeti, da med povzroča sladkorno bolezen, mleko da bojda lahko kruto poškoduje vranico, kruh pa da deluje podobno kot testenine. V silni prehrambeni stiski se je žena s hčerjo zatekla h kamiličnemu čaju, k ovsenim kosmičem in na vodi kuhanem rižu, jaz pa k pivu in krompirju v oblicah. A se je že čez nekaj dni našel neki sadist, trdeč, da pivo povzroča protin, v krompirju pa da so odkrili nekatere strupene snovi, ki lahko usodno poškodujejo prostato. Za nekaj časa sem presedlal na vino in otrobe; ker pa vino uničuje jetra in ker ovseni kosmiči in otrobi po teoriji nekega zlikovca, objavljeni v dnevniku, zavirajo normalno delovanje hipofize, ne vemo več, kako in kaj. Žena ima zdaj 35 kilogramov , hči kakšen kilogram več, sumiva, da nama občasno pobegne na kakšno zastrupljanje s pico, jaz pa sem vedno bolj
podoben pokojnemu faraonu Ramzesu, potem ko so njegove ostanke zdravili v Parizu. Verna soseda je iz bojazni pred našim pogubljenjem poklicala duhovnika, ta je z ministrantom prizvončkljal in nas je hotel dati v poslednje olje. Tega pa ne, je z zadnjimi silami zatulila žena, brala sem, da je poslednje olje navadno rastlinsko olje in zato smrt za organizem. Tako zdaj brez napotnice za prvi razred v onostranstvu čakamo zlakoteni, mumificirani, toda zdravi za odhod iz tega prehrambenega svinjaka.
Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja funkcionalnosti in boljše uporabniške izkušnje spletnega mesta. Z uporabo spletnega mesta soglašate z uporabo piškotkov.
?, glasnost je pa kot da bi bil v mehanični delavnici kjer kako generalko od kakega TAM-a delajo (oz. sam sem bil prisoten ko so delali generalko na TAM260... ... ...
Napisano
Ja, saj jo je, ja, ampak praviloma ne skače po cesti.
Vsaj naša divjačina je lepo vzgojena. Ali pa jim je prišlo na ušesa, da če pride pod avto, da konča v divjačinskem golažu, pa se raje malo pazijo...
Povezava za deljenje
Deli na druge strani