-
Zadnja sporočila
-
Dan je bil bleščeč in sončen kot že dolgo ne. Pokrajina je tekla mimo avtomobilskih oken kot v lepo posnetem filmu in cesta je, čeprav ovinkasta, dopuščala hitro vožnjo. Noga je pritiskala na plin in potem sem peljal skozi blag ovinek in pred mano se je nenadoma pojavil policist z loparčkom in mi kazal, naj ustavim. Vedel sem, da sem vozil veliko prehitro za takole lokalno cesto. Policist me je vprašal: - "A lahko vidim vaše vozniško dovoljenje?" - "Je nimam, so mi jo vzeli, ko sem napihal čez dovoljeno mejo." - "A lahko vidim prometno dovoljenje?" - "Ga nimam. Ta avto ni moj. Ukradel sem ga." - "Avto je ukraden?" - "Tako je. Ampak, če malo bolje razmislim, se mi zdi, da je prometna tule v predalu. Videl sem jo, ko se dajal pištolo vanj." - "Pištolo imate v predalu?" - "Hja, tja sem jo dal potem, ko sem ubil žensko, ki je bila lastnica tega avta. Njeno truplo je v prtljažniku." - "TRUPLO je v PRTLJAŽNIKU?" - "Hja, je ja." Policist je, potem, ko je to slišal, poklical pomoč. Minilo je nekaj kratkih minut in potem je pripeljal še en policijski avto in iz njega so izskočili policisti in obkolili moj avto. Njihovi pogledi so bili grozeči in odločni. Eden od njih, očitno je bil šef, se je obrnil k meni: - "Lahko vidim vaše vozniško dovoljenje?" - "Seveda, tule jo imate." - "Čigav avto je to?" - "Moj je, gospod. Tule je prometna." - "A lahko čisto počasi odprete predal, da vidim, če je pištola v njem?" - "Lahko, gospod. Ampak nobene pištole ni v njem. Pravzaprav je prazen. Ničesar ni v njem." - "A lahko odprete prtljažnik", je vztrajal šef policistov. "Rečeno mi je bilo, da je truplo v njem..." - "Ni problem. Lahko odprete prtljažnik. Odklenjen je. Nobenega trupla ni v njem..." - "Ne razumem. Policist, ki vas je ustavil, je izjavil, da ste mu rekli, da nimate vozniške, da je avto ukraden, da imate pištolo v predalu in da imate truplo v prtljažniku..." - "Oh ja, in ta lažnivec vam je verjetno rekel tudi, da sem vozil prehitro..." -
-
A to misliš: on ima nutrijo, ona pa prasca...
-
Nadzorni svet meni, da ima podjetje premajhen dobiček. Zato nastavi novega direktorja, brezobzirnega japija, ki ve, kaj je treba storiti. Načrt je jasen: odpustiti vse tiste, ki premalo delajo. Novi direktor se napoti na promenado po pisarnah. V prvi sobi naleti na desetine zaposlenih. Zapiči se v enega, ki se nezainteresirano naslanja na steno, videti je, kot da se naslanja že od nekdaj. Direktor se mu približa, ga ostro pogleda in sikajoče vpraša: - "Ej, ti, koliko zaslužiš na teden?" Tip mu neprizadeto odvrne: - "200 evrov. Zakaj sprašujete?" Šef seže po denarnici in iz nje izvleče dva stotaka, ju zatlači v tipovo roko ter njemu in vsej sobi oznani: - "Evo ti tedenska plača, zdaj pa izgini in se nikoli več ne prikaži!" Tip odkoraka, direktor si ponosno popravi kravato, se razgleda po zaposlenih in z zadovoljnim nasmeškom reče: - "Mi lahko kdo pove, kaj je ta lenuh sploh počel tukaj?" Tišino prekine glas: - "Tukaj nič, le od časa do časa prinese kakšno pico..."
-
Janez je bil "zaprisežen" rasist. Ker pa doma ni našel primernega dela, se je odpravil s trebuhom za kruhom. Po nekaj letih dela v Nemčiji se tako vrača z vlakom nazaj domov. Ko pa pride na vlak, je ta nabito poln. Ko pride do kupeja, v katerem sedijo sami črnci in Šiptarji ter en Kitajec, se zadere: - "Ej ti, barabon Kitajski, marš ven, in da me zbudiš v Ljubljani!" Nato sede na njegov sedež in zaspi. Črnci pa mu, medtem ko spi, namažejo obraz s črno kremo. V Ljubljani ga Kitajec zbudi in Janez odpravi se domov k Mojci. Potrka na vrata, Mojca pogleda skozi kukalo in vpraša: - "Kdo je?" Janez jezno odvrne: - "Kaj ne vidiš, da sem to jaz, Janez?" Mojca pa še vedno ni prepričana: - "Pa nisi to ti, to je neki Črnc..." Janez je že čisto nevozen: - "Pa daj no, ne me zezat, spusti me noter!" Mojca pod vrati potisne ogledalo, Janez se pogleda in pravi: - "Eh, butasti Kitajec, zbudil je črnca namesto mene..."
-
Priporočeno sporočilo
Pridružite se pogovoru
Objavljaš lahko sedaj in se registriraš pozneje. Če imaš račun, se lahko prijaviš, če želiš objavljati s svojim računom.