V hribih na zahtevnejših poteh je največja jeba, ko je premalo snega - seveda je to jeseni - tako je bilo tudi v tem primeru. V pravi zimi z zadosti snega in ledu, so hribi poezija. Ampak počasi bo to samo še pomnite tovariši.
Tudi časi, ko so v hribe hodili primerno izobraženi in organizirani ljudje so samo še pomnite tovariši pač ostanek nekega preteklega sistema.
Nekoč so bili vodilo in gonilo obiskovanja hribov poleg skoraj meditativnih užitkov ob preizkušanju samega sebe, tudi dih jemajoči pogledi. Danes so glavni poriv všečki na medmrežju.
Zato ma GRS toliko dela. Pa tudi zradi ekonomije - beri kapitalizma - ki se gre promocijo turizma tam, kjer turisti nimajo kaj početi.
Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja funkcionalnosti in boljše uporabniške izkušnje spletnega mesta. Z uporabo spletnega mesta soglašate z uporabo piškotkov.
Priporočeno sporočilo
Pridružite se pogovoru
Objavljaš lahko sedaj in se registriraš pozneje. Če imaš račun, se lahko prijaviš, če želiš objavljati s svojim računom.